Koroški pokrajinski muzej: Razstava o tihotapljenju

Tihotapilo čez državno mejo se ni samo iz Avstrije v Slovenijo, pač pa tudi obratno, iz Jugoslavije v Avstrijo. O tem govori gostujoča dvojezična razstava iz Železne Kaple v nekdanjih zaporih, pritličnih prostorih Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu, poimenovana »Tihotapljenje čez Karavanke«, ki ni zanimiva le zaradi dokumentarnega gradiva, pač pa zaradi številnih pričevanj čisto običajnih ljudi, ki jim je bilo tihotapljenje vsakdanjik, nikakor pa ne za velike zaslužke. In na ta račun so nastale tudi številne anekdote, namreč zgodbe o njihovih podvigih se še vedno ustno prenašajo iz roda v rod.  

V avstrijski Železni kapli z 2500 prebivalci, od katerih polovica govori slovensko, ustvarjajo velik kulturni utrip. Razstava je v sklopu projekta Carinthia 2020 nastala v Slovenskem prosvetnem društvu Zarja, v sodelovanju s Centrom Rinka–Zavodom za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega, društvom KUD Jezersko in Tržiškim muzejem. Pobudo zanjo je dal predsednik Zarje Vili Ošina, ko se je pred 5 leti srečal s starejšim moškim iz Solčave, enim od glavnih švercerjev. »Smrt tega gospoda me je pospešila, da smo se raziskave lotili, dokler so še priče časa. Mi ob meji smo se celo življenje soočali s švercanjem, s komerkoli se pogovarjaš, vsak ima svojo zgodbo. Pa ne, da bi delali velik kšeft, pač pa bolj vsakdanje potrebno,« je pojasnil.

Po besedah avtorice razstave etnologinje Irene Destovnik je bilo po letu 1945 »pol Solčave v zaporu«, ker na naši strani državne meje človeka niso obsodili le zaradi tihotapljenja, pač pa že zaradi neustreznega govorjenja o tem. »Radi so pričevalci spregovorili tudi o tem, kako so njihovi starši, stari starši po letu 1945 pomagali ljudem iz cele Jugoslavije pri ilegalnih prehodih,« je dejala.  

Raziskava, katere rezultat je omenjena razstava, sovpada z večletnim raziskovanjem Koroškega pokrajinskega muzeja na temo življenje ob državni meji, nastali po koroškem plebiscitu.