Od Sokličevega muzeja do osrednje muzejske zbirke v mestu

Ko je Jakob Soklič leta 1933 prevzel vlogo mestnega župnika, se je pričela resneje pisati zgodba njegove zasebne zbirke, ki jo je pričel snovati že med službovanjem na Ptujskem, kjer je imel stene, polne slik in lepih reči, a jo je ravno s prihodom v mesto z bogato kulturno-umetniško dediščino nadgrajeval do te mere, da danes predstavlja osrednjo zbirko v slovenjgraški enoti Koroškega pokrajinskega muzeja. Tudi sicer velja Sokličeva zbirka poleg Sadnikarjeve zbirke starin in umetnin v Kamniku, ki velja za prvo in največjo zasebno muzejsko zbirko pri nas, za edinstveno te vrste. Temu sta prav gotovo botrovali Sokličeva širokoglednost in nesebičnost, saj je bil namen njegove zbirke »ohraniti Slovenj Gradcu vse, kar je bilo v mestu kulturnega in zgodovinskega pomena.« Sprva je zbiral predvsem umetnine in knjige, po letu 1937, ko je v prvem nadstropju župnišča odprl muzej, pa je pričel dodajati tudi druge muzejske predmete, ki jih je pridobil na različne načine. Del predmetov je bil že v župnišču in v lasti cerkve (predvsem liturgični predmeti), precej predmetov so mu podarili posamezniki, večino pa je pridobil z aktivnim zbiranjem, ki se mu je obrestovalo s poznanstvi v osrednjih kulturno- umetniških krogih in s podporo mladim umetnicam in umetnikom, saj je z njihovimi deli bogatil likovni del zbirke. Dopolnjujejo jo predmeti t. i. narodne imovine, do katerih je Soklič lažje dostopal zaradi statusa častnega zaupnika po vojni reorganizirane spomeniške službe. Zaradi tega je bila lažja tudi pot do zaščite zbirke, za katero je že poleti 1946 prejel potrdilo kot »javno dostopne muzejske zbirke v dveh sobah v prvem nadstropju župnišča, za katero veljajo vse določbe zakona o spomeniškem varstvu.« Sokličev muzej ni bil le prvi muzej v mestu in središče kulturnega dogajanja, ko v mestu še ni bilo ustrezne infrastrukture, pač pa je bil kot prvi muzealec prepoznan tudi njen skrbnik, ki je kot ljubiteljski umetnostni zgodovinar in vneti raziskovalec preteklosti v svoji zbirki nanizal dobrih 1900 predmetov arheološke, zgodovinske, kulturno-zgodovinske in etnološke kulturne dediščine, dragocene liturgične predmete, pohištvo in bogato zbirko sodobne likovne umetnosti. Ob Sokličevi zbirki še danes nosita velik pomen spominska soba Franca Ksaverja Meška in nekaj ohranjenih predmetov iz rojstne hiše Huga Wolfa, ki jih je Soklič obvaroval pozabe in jih v svoji zbirki že kmalu po vojni uredil kot Wolfov kotiček. Vsaj toliko kot predmeti sami je vreden tudi Sokličev pristop do prezentacije predmetov v zbirki in njegova vizija, kako naj bi se razvijala muzejska dejavnost v mestu. Tudi zato je želel svoji zbirki le najboljše in jo je že leta 1951, na dan praznovanja 700. obletnice posvetitve župnijske cerkve, z darilno listino podaril v trajno last župnijski cerkvi, pri čemer naj bi se zgodovinski in umetnostni predmeti oddali v mestni muzej, ko bi bil ustanovljen. Po desetletjih, ki so Sokličev muzej preobrazila v Sokličevo zbirko, lahko sklenemo, da je le-ta naposled našla svoje mesto v mestnem muzeju, Soklič pa ostal zaslužni muzealec, ki je krojil zamisel o ustanovitvi obeh današnjih osrednjih muzejsko-galerijskih ustanov v mestu, ki bi nemara upravičili njegova pričakovanja.