Sokličeva štiri desetletja v Slovenj Gradcu

Po izgonu iz Istre in službovanju pri sv. Vidu pri Ptuju je bil Soklič leta 1933 imenovan za župnika v Slovenj Gradcu. Župnija je bila takrat prosta, zato je zanjo zaprosil sam, tja pa ga je z dekretom nastavil škof dr. Ivan Jožef Tomažič, naslednik pokojnega škofa dr. Andreja Karlina. V Slovenj Gradec, kjer so ga slovesno sprejeli, je prispel 15. avgusta 1933 in tukaj ostal vse do smrti leta 1972. S svojim delom je pričel zelo zavzeto in se ob pastorali ukvarjal z raziskovanjem mestne zgodovine. S pomočjo župnijskega arhivskega gradiva je odstiral tančice preteklih stoletij, odkrival umetniška imena in jih umeščal v čas in prostor, svoja dognanja pa objavljal v strokovnih zbornikih (bil je član mariborskega zgodovinskega društva) in s tem utrjeval ugled in vezi z (umetnostno) zgodovinsko stroko. Vseskozi je dopolnjeval svojo zbirko in z odprtjem muzeja v prvem nadstropju župnišča leta 1937 tlakoval pot kasnejšemu razvoju muzejsko-galerijske dejavnosti v mestu. Njegov muzej je ob pomanjkanju ustrezne infrastrukture postajal vse bolj priljubljeno kulturno središče, kjer so se srečevale razne delegacije, se zbirali gostje ob domačih proslavah, prihajali številni umetniki, zato je bil eden od pobudnikov za ureditev ustreznih prireditvenih prostorov, in to kar na mestu nekdanje Okrajne ljudske hranilnice (danes prostori NLB). Kot njen gerent je spremljal prezidavo, a je te načrte, kakor tudi izdajo monografije o mestu, prekrižala druga svetovna vojna, ki ga je iz Slovenj Gradca iztrgala za cela štiri leta. Z večino takratne duhovščine ljubljanske in lavantinske škofije jih je preživel v izgnanstvu v cistercijanskem samostanu v Stični. Soklič se je v Slovenj Gradec vrnil 15. junija 1945, ko je prostore župnišča še naseljevala ljudska milica, zato se je začasno naselil v bolnišnici, župnijsko kuhinjo in večino predmetov v muzeju pa je medtem uspelo obdržati gospodinji Jerici Kežar. V povojnih letih se je ob vsem pastoralnem delu in skrbi za svojo zbirko angažiral kot varuh nepremične kulturne dediščine. Po vojni reorganiziran Zavod za zaščito kulturnih spomenikov ga je že leta 1946 pooblastil za častnega zaupnika za okraj Slovenj Gradec, zato je sodeloval pri obnovi osrednjih (večinoma sakralnih) objektov v mestu in okolici ter prispeval k ohranitvi številnih vedut vse do danes. Posebno mesto je imela župnijska cerkev sv. Elizabete, ki jo je imenoval za svojo nevesto in jo še posebej slovesno počastil ob 700. obletnici posvetitve leta 1951 in nato sredi šestdesetih let, ko so pričeli z njeno celostno obnovo in jo z velikim angažmajem domačinov izvedli v pičlih sedmih tednih. Tudi Sokličevo katehetsko delo je bilo vseskozi zelo aktivno in je v petdesetih letih doživljalo velike spremembe, saj je verouk v slovenjgraški šoli potekal le še do svečnice leta 1952, nato pa v cerkvi in šele po letu 1961 tudi v drugih, za pouk, primernih prostorih. Tako je Soklič v učilnico predelal nekdanji hlev, a tudi ta prostor je postal premajhen, saj je k verouku prihajalo po 100 učencev hkrati. Začasno rešitev je pomenila nekdanja špitalska kapela, kjer je Soklič predtem pripravljal občasne razstave, aprila 1972 pa so pridobili nove veroučne učilnice v Elizabetinem domu. Jakob Soklič se je leta 1967 zapisal v zgodovino Slovenj Gradca tudi kot prvi zlatomašnik, leto kasneje je bil imenovan za častnega kanonika stolnega kapitlja. Leta 1971 je prevzel naziv častni dekan, dekanijo pa prepustil Jožetu Gidru.