15 let koroškega hospica

Predviden čas branja:
4 min
Avtor:
Ajda Prislan
44

Smrt je živim neznanka, naj pa ne bo tabu

15 let koroškega hospica

Strah, bolečina, potovanje v neznano, negotovost, nemoč, neporavnani računi, bes in krivda so pogosta občutja ljudi, ki zapuščajo ta svet – tako opažajo prostovoljci hospica, s katerimi odhajajoči delijo svoja občutja in si jih želijo razrešiti. Prostovoljci Območnega odbora hospic Koroška že 15 let ponujajo svojo roko, uho in čas ne le umirajočim, temveč tudi žalujočim, ki so izgubili njim drago osebo. Nudijo celostno oskrbo umirajočih in njihovih svojcev, programe žalovanja za odrasle, otroke in mladostnike. »Tu bomo, ko nas boste potrebovali,« zatrjujejo.

 

»Žaluj in toži, dokler se ne počutiš praznega,« pravijo v Slovenskem društvu hospic, »in potem lahko ta prostor napolniš z življenjem!« V hospicu na različne načine izvajajo programe podpore in pomoči, namenjene vsem, ki so se soočili z izgubo bližnje osebe, ki žalujejo po izgubi bližnjega. Bivalne skupine omogočajo umik, kjer lahko žalujoči vodeno predelujejo svojo izgubo. Tudi izguba otroka (četudi odraslega) je travmatična izkušnja, ki zasluži dodatno pozornost in podporo. In večplastni fenomen je samomor.

Življenje je darilo, smrt je naša usoda, zaradi hitenja pa sta smrt in žalost v sodobnem svetu odrinjeni na rob. »Čudna družba smo, v kateri je smrt nepovabljena gostja, bojimo se je. V hospicu skušamo človeku, ki se poslavlja, skozi pogovore stvar približati, da ga strah ne ogroža. Otroke potiskajo stran od umirajočega, ne pustijo jim na pogreb … naloga hospica je, da skušamo te tabuje podirati,« je pojasnila Marinka Lampreht, članica tega humanitarnega društva s svetovalnico na Glavnem trgu 9 v Slovenj Gradcu, v katerem je od 39 (za območje 12 koroških občin) aktivnih 8 članov. Teh 8 je imelo na leto povprečno 10 spremljanj. 

Predsednica koroškega odbora Marjetica Stojanovič Verdinek je povedala, da se odzivajo na klice svojcev umirajočih: »Pridemo v družino, kjer je bolnik, in pomagamo s svojo prisotnostjo do 4 brezplačne ure na teden, mrežimo z organizacijami, ki so potrebne za bolnika, razbremenimo svojce. Lahko so pogovori samo s svojci, kasneje, po smrti, smo pripravljeni za individualno svetovanje ali žalovanje. Imamo skupine žalujočih, med katerimi ne smemo pozabiti na otroke. Zanje 1-krat letno pripravimo tabor levjesrčnih, kajti ti žalujoči otroci morajo imeti levje srce, da zmorejo vse to, kar je potrebno nositi. Naša prva naloga pa je pomoč pri umirajočih, smo ob bolniku, poskrbimo, da ni sam. Ko nekdo za nekaj let obleži, okolica pozabi nanj.«

Ob koncu življenja človek ne razmišlja o bogastvu, temveč o tem, kaj zapušča, kaj je v življenju ustvaril, torej o odnosih, ki so zelo zapleteni. Ljudje se želijo pogovoriti o nerazrešenih stvareh in jih odložiti. Kot poudarja prostovoljka Marjetica – takrat se dogaja življenje.

Izberi prikazano kategorijoMesto in podeželje
Izberi čas branja4
Vnesi avtorjaAjda Prislan
Vnesi lokacijoSlovenj Gradec
Vstopnina0,00

RSS
12


RSS

Slovenj Gradec Mobilc

Povečaj ali pomanjšaj font:
Ponastavi velikost
Povečaj pisavo
Zmanjšaj pisavo
Barvna shema
Privzeto
Črno na belem
Belo na črnem
Črna na bež
Črno na zelenem
Modro na belem
Črno na rumenem
Modro na rumenem
Rumeno na modrem
Turkizno na črnem
Črno na vijoličnem
Tip pisave
Privzeto
Arial
Verdana
Open Dyslexic
Open Dyslexic Alta

Pripomoček pri branju - ravnilo

Z miškinim kazalcem se pomikajte po strani in ravnilo vam bo sledilo.
Za izklop ravnila pritisnite tipko ESC ali gumb za IZKLOP RAVNILA.